Nekdanji generalni sekretar Nata Anders Fogh Rasmussen je opozoril, da bi lahko neodločna podpora ZDA 5. členu Severnoatlantske pogodbe Putina spodbudila, da preizkusi, kako trdna je enotnost zavezništva. Podobna opozorila je izrekel tudi aktualni generalni sekretar Nato Mark Rutte, ki meni, da bi lahko bila Rusija na napad pripravljena že v naslednjih petih letih.

Članek podrobno opisuje finske priprave na morebitno vojno, vključno z vojaškimi vajami v bližini ruske meje. Tam sodelujejo tudi vpoklicani vojaki, kot sta Milja Sandhu in Kasperi Luoto, ki ju dodatno motivira vojna v Ukrajini.

Finska, ki se je zvezi Nato pridružila leta 2023, si z Rusijo deli kar 2.600 kilometrov dolgo mejo. Ima približno 900.000 rezervistov – pri skupno 5,6 milijona prebivalcih – ter podzemne vojaške objekte in rakete dolgega dosega, ki lahko dosežejo cilje na ruskem ozemlju.

Satelitski posnetki kažejo na gradnjo nove ograje pri mejnih prehodih Imatra in Vaalimaa – ta je del širšega, 200-kilometrskega obrambnega pasu z naprednim nadzornim sistemom.

General Kari Nisula poudarja, da Finska temelji na strategiji stalne pripravljenosti in izkoriščanju domačega terena – predvsem gozdov in močvirij – za obrambo pred morebitnim napadom.

Norveška, ki ima z Rusijo 200 kilometrov skupne meje, načrtuje povečanje svojih oboroženih sil na tri brigade do leta 2032. Premier Jonas Gahr Store poudarja, da trenutno ni neposredne grožnje, vendar priznava, da Rusija aktivno posodablja vojaški infrastrukturi v Severomorsku-1 in Petrozavodsku.

Na skrajnem severu Švedska poveljuje Natovim kopenskim silam v Laponiji, pri čemer sodelujejo tudi Danska, Francija in druge zaveznice. Baltske države – Estonija, Latvija in Litva – pa ostajajo posebej ranljive zaradi neposredne bližine Rusije in Belorusije.

Estonija je zgradila 600 zaklonišč, Latvija načrtuje t. i. "zid iz dronov" za nadzor meje, Litva pa širi svoj vojaški poligon v kraju Pabrade.

Predsednik Gitanas Nauseda priznava, da Litva v primeru napada močno računa na okrepitev Natovih sil skozi Suvalški koridor – strateško pomemben pas med Poljsko in Litvo. Poljska, kot glavna obrambna opora na vzhodni meji, izvaja obsežen projekt "Vzhodni ščit" v vrednosti 2,3 milijarde evrov. Ta vključuje postavitev protitankovskih ovir in minskih polj ob meji z Belorusijo in rusko eksklavo Kaliningrad.

Premier Donald Tusk si prizadeva povečati število vojakov na 500.000, hkrati pa se Poljska skupaj z baltskimi državami odmika od Ottawske konvencije, da bi v obrambne namene lahko uporabila protipehotne mine.

Financial Times poroča tudi o utrjevanju ruskega oporišča Luninets blizu meje z Ukrajino, kar po mnenju analitikov nakazuje strateški premik Moskve. Ruski predsednik Vladimir Putin medtem vse govorice o morebitni grožnji zavrača kot "nesmiselne".

Poglaviten del razprave o pripravljenosti Evrope predstavlja nedavni dogovor držav članic Nata, dosežen na vrhu v Haagu, da bodo za obrambo namenile pet odstotkov bruto domačega proizvoda. Vendar dejstvo, da se Španija dogovoru ni pridružila in da številne članice zamuja z izvajanjem obrambnega financiranja, zbuja dvome o dejanski pripravljenosti zavezništva.

Opozorila nekdanjega generalnega sekretarja Nata Andersa Fogha Rasmussena glede Putinovih ambicij se ujemajo z nedavnimi izjavami ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, ki trdi, da Nato že načrtuje strateške vojaške operacije.

Kljub temu se mnogi sprašujejo, ali se Evropa preveč osredotoča na tradicionalne oblike vojaške obrambe – kot so gradnja utrdb, namestitev protitankovskih ovir in povečanje števila vojakov – in pri tem zanemarja sodobnejše oblike nevarnosti. Med te sodijo t. i. hibridne grožnje, kot so dezinformacijske kampanje, kibernetski napadi ter prikrite vojaške operacije brez uradnih oznak – kot v primeru "zelenih možičkov", pripadnikov ruskih sil brez prepoznavnih oznak, ki so jih prvič opazili med priključitvijo Krima. Pred tovrstnimi grožnjami je nedavno opozoril tudi vodja nemške obveščevalne službe BND.