Piranska sol se promovira kot simbol slovenskega naravnega bogastva, kulturne dediščine in tradicionalnega znanja, ki pa je očitno bolj prijazen tujim kupcem kot domačim – kot smo poročali, se v italijanskih trgovinah namreč prodaja bistveno ceneje kot doma. Medtem ko je cena kilograma Piranske soli na policah domačih trgovcev 12,38 evra, v Italiji pade na 5,90 evra. Za kilogram solnega cveta slovenski trgovci zaračunajo 67,12 evra, italijanski le 34,40 evra. Občutne cenovne anomalije vzbujajo številna vprašanja. Kot je razvidno iz odgovorov, ki smo jih pridobili od pristojnih ministrstev, država določa zaščitenost izdelka in sofinancira njegovo pridelavo, ne spremlja pa dogajanja na trgu.

Kot pojasnjujejo na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), so pristojnosti ministrstva povezane s postopki zaščite proizvodov in nadzorom nad njihovimi specifikacijami, kar nadzirajo certifikacijski organi, ki jih je imenovala Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR). Tako je ministrstvo prehodno nacionalno zaščitilo Piransko sol "kot zaščiteno označbo porekla (ZOP), ki je evropska shema kakovosti", Piransko sol ZOP pa je leta 2014 registrirala tudi Evropska komisija na ravni EU.

Na ministrstvu poudarjajo, da so pristojnosti MKGP in UVHVVR povezane samo s postopki zaščite oziroma nadzorom nad zaščitenimi proizvodi, nimata pa pristojnosti nad regulacijo cen zaščitenih proizvodov na trgu, "kar bi pomenilo poseganje v svobodno gospodarsko pobudo". Kot še dodajajo, je "politika trženja in določanja cen na domačem in tujih trgih za vse zaščitene proizvode prepuščena proizvajalcem". 

Glede na to, da je podjetje Soline prejelo v preteklih letih več kot 15 milijonov evrov javnih sredstev, MKGP pojasnjuje, da ta sredstva niso bila povezana samo s pridelavo soli: "Iz javno dostopnih podatkov ERAR-ja ni možno posploševati, da so bila sredstva v zadnjih desetih letih povezana samo s pridelavo Piranske soli ZOP ali solnega cveta, ampak so bila predmet tudi tržne dejavnosti podjetja Soline Pridelava soli d.o.o.," so zapisali. 

Ministrstvo za naravne vire in prostor: Pridelava soli "vzdržna" le z javnimi sredstvi

Tudi na ministrstvu za naravne vire in prostor pojasnjujejo, da je družba Soline kot upravljavec Krajinskega parka Sečoveljske soline del navedenih sredstev prejela za upravljanje Krajinskega parka, vključno z vzdrževanjem parkovne in solinarske infrastrukture, ki je v lasti države. "Družba Soline opravlja solinarsko dejavnost v okviru izvajanja javne službe upravljanja krajinskega parka le v manjšem obsegu, in sicer le toliko, kolikor je to potrebno za temeljno vzdrževanje solinarskih ekosistemov ter prikazovanje solinarstva obiskovalcem. Z javnimi sredstvi (na podlagi koncesije za izvajanje javne službe) sta v okviru upravljanja krajinskega parka v letu 2025 plačana dva solinarja," navajajo. 

Kot še pojasnjujejo, izvaja družba Soline pretežni del solinarske dejavnosti kot tržno dejavnost na podlagi koncesij za rabo naravnega vira – morske soli, pri tem pa mora upoštevati, da imajo Sečoveljske soline "status naravne vrednote, ekološko pomembnega območja, območja Nature 2000, kulturne dediščine, UNESCO Ramsarske lokalitete ter da so zavarovane kot krajinski park".

Obenem opozarjajo, da so stroški tradicionalno pridelanega kilograma soli bistveno večji od kilograma industrijsko pridelane soli, zaradi česar je po mnenju ministrstva tak model vzdržen le ob kombinaciji z javnim financiranjem in vzdrževanjem parka. Kljub temu pa tudi okoljsko ministrstvo izrecno navaja, da je določanje cene izdelkov prepuščeno koncesionarju in trgu.

"Morska sol, pridelana na tradicionalni način, tržno ni konkurenčna industrijsko pridelani soli. Stroški ročno pridelanega kilograma tradicionalne soli so pet do desetkrat večji od kilograma industrijsko pridelane soli. Tradicionalni način gospodarske dejavnosti, ki se prilagaja ohranjanju narave in varstvu kulturne dediščine, je vzdržen le v kombinaciji z upravljanjem parka in zagotavljanjem deleža javnih sredstev (zlasti za vzdrževanje protipoplavnih nasipov kot vodnogospodarske infrastrukture, kanalov in druge parkovne in solinarske infrastrukture)," navajajo.

Kot še pojasnjujejo, je družba Soline razvila "komplementarne programe", ki bazirajo na naravnih virih parka, kot je kozmetika, jedilni in darilni program ter storitve talasoterapije, z njihovim trženjem pa "zmanjšuje negativne poslovne rezultate, povezane s tržno nekonkurenčnostjo ročno pridelane soli. Trženje izdelkov ter določanje njihove cene je prepuščeno koncesionarju in trgu," še dodajajo.

Te številke postavljajo pod vprašaj logiko cenovne politike pri simbolu, ki ga je država razglasila za naravno in kulturno bogastvo, zaradi česar ga financira z javnim denarjem. Kupec v Sloveniji tako ni le potrošnik, ampak tudi neposreden financer – najprej kot davkoplačevalec, nato še kot končni kupec izdelka. Ali je iz tega moč sklepati, da subvencioniramo izdelke, ki jih nato na domačih trgovskih policah še preplačujemo, obenem pa poceni izvažamo?