"Gre za začarani krog," je pojasnila. "Bolj kot ste nagnjeni k stresu in tesnobi, večja je verjetnost, da bo vaš dom natrpan. Nered pa ta stres in tesnobo samo še povečuje. Naši možgani ga vidijo kot vizualni šum, kar otežuje osredotočanje in sproščanje."

Po njenih besedah nered vodi tudi v tako imenovano "utrujenost zaradi odločanja": namesto da bi se ljudje spraševali "kaj je moja naslednja naloga", obtičijo pri vprašanju "ali naj pospravim?". To duši miselni prostor in izčrpava.

Domovi pogosto postanejo nekakšni muzeji osebne zgodovine – polni spominkov s potovanj, omar z redko nošenimi oblačili in predalov z nepreglednimi "malenkostmi". Čeprav se sprva zdi pomirjujoče obkrožiti se s predmeti iz preteklosti, raziskave kažejo, da lahko preveč navlake resno škoduje zdravju. Ko ljudje spoznajo, da je čas za ukrepanje, se pogosto znajdejo v brezizhodnem položaju, saj ne vedo, kje začeti.

"Ko je hiša enkrat preveč natrpana, pride do točke preobremenjenosti – možgani ne zmorejo več najti niti enega kotička, na katerem bi lahko začeli," opozarja dr. Barge.

Že raziskava UCLA iz leta 2009 je pokazala neposredno povezavo med razmetanimi domovi in povišano ravnjo kortizola, hormona stresa. Ugotovili so, da so ženske, ki živijo v neredu, proizvedle več kortizola kot tiste v urejenih domovih.

Razlogov za kopičenje stvari je več – od sentimentalne vrednosti, občutkov krivde zaradi zapravljanja denarja za neuporabljene predmete, do iluzije, da "bodo nekoč prišli prav". Družine se še dodatno soočajo s kupi oblačil in igrač, ki jih otroci hitro prerastejo. Pogosto se nagnjenost k neredu prenaša tudi med generacijami – "če smo odraščali v razmetanem domu, je velika verjetnost, da bo razmetan tudi naš dom," pravi Barge.

Na skrajni točki se ljudje spremenijo v zbiratelje oziroma "hrčke", katerih domovi zaradi ogromnih količin predmetov – pogosto starih, poškodovanih ali celo razpadajočih – postanejo neprimerni za bivanje. Psihoterapevti pojasnjujejo, da je takšno vedenje pogosto povezano z neizpolnjenimi čustvenimi potrebami iz otroštva, predvsem s potrebo po navezanosti in dokazih ljubezni. Zato nekateri shranjujejo razglednice, stare čestitke ali celo povsem nepomembne predmete, saj jim ti dajejo občutek bližine in varnosti.

Dr. Barge s svojimi klienti pogosto uporablja vodene meditacije in hipnoterapijo, da jim pomaga ločiti čustva od predmetov. "Velikokrat se vzroki povezujejo z izgubo starša, ločitvijo staršev ali z občutkom praznine, ko otroci odrastejo in zapustijo dom," pojasnjuje.

Njeni nasveti so tudi praktični: "Začnite z enim majhnim prostorom, morda z enim predalom. Če je nered v celotni hiši, bomo to prelagali in pustili, da se stanje slabša, ker je občutek, da bi morali vse urediti naenkrat, preveč obremenjujoč."

Podobno razmišlja tudi Ingrid Jansen, ki vodi podcast The Declutter Hub. "Življenje v neredu pomeni stotine drobnih odločitev vsak dan: kje je ta stvar, ali jo potrebujem, kaj naj z njo naredim? To je izčrpavajoče," pravi. Po njenem zastareli predmeti ljudi vežejo na preteklost in jim preprečujejo, da bi šli naprej.

"Na koncu pospravljanje ni le stvar urejenega doma, temveč tudi mirnejšega uma, boljših rutin in večje osebne blaginje. Več prostora v vašem domu pomeni več prostora v vaši glavi – in to pomeni več miru v vašem življenju."

Prav zaradi teh čustvenih ozadij so psihološki vidiki kopičenja stvari vedno znova predmet javnega zanimanja, kar dokazujejo tudi priljubljene televizijske oddaje, kot sta Hoarders v ZDA in Britain’s Biggest Hoarders na BBC-ju. Ljudje jih spremljajo v šoku, a hkrati z zanimanjem – saj pokažejo, da "smeti" za nekoga lahko pomenijo močne in boleče spomine za drugega.