Po svetu se širi zgodba o ženski iz Zagreba, ki je umrla v svojem majhnem stanovanju in nihče tega ni opazil kar 35 let. Na družbenih omrežjih Instagram in TikTok, ki se ukvarjajo s tematiko 'true crime' (v prevodu: resnični zločini), so ponovno razkrili ta skoraj neverjeten primer, ki sega v leto 2008, in sicer pod naslovom 'Zgodba o ženski iz Zagreba, ki je gledala televizijo in nihče ni opazil, da je ni že celih 42 let'.
'TRUE CRIME' NA TIKTOKU IN INSTAGRAMU: V Zagrebu 35 let nihče ni opazil, da je ženska mrtva v stanovanju
Kronika
Zgodbo je pred kratkim objavil priljubljeni portal Unilad, nato so jo povzeli srbski mediji. Objavljena je tudi domnevna fotografija ženske, vendar njene pristnosti ni mogoče potrditi, saj je možno, da gre za ilustracijo. A zgodba je resnična, vsaj osnovne informacije, ki jih navajajo tuji mediji.
V središču Zagreba se je odvijala tiha drama, ki je šokirala vso Hrvaško in pustila črno piko na vesti družbe. Bilo je leto 2008, ko so mestne oblasti, med poskusom dodelitve domnevno zapuščenega stanovanja, naletele na vrata, ki so desetletja ostajala zaklenjena. Nihče ni slutil, kaj bodo našli za njimi, pripovedujejo poznavalci zgodbe. Resničen je podatek, da je bila mrtva 35 let, preden so odkrili njeno truplo.
Nihče ni opazil, da je izginila
Hedviga Golik, upokojenka iz časa nekdanje Jugoslavije, je bila nazadnje videna leta 1966. Ni imela bližnjih sorodnikov niti prijateljev, ki bi opazili njeno izginotje. Nihče se ni vznemirjal, ni bilo prijave o izginotju, nihče ni spraševal. Sosedje so preprosto domnevali, da se je preselila, kot se je takrat pogosto dogajalo. Njeno vsakdanje življenje je zbledelo brez sledi, kot da je nikoli ni bilo.
Ko so mestne oblasti leta 2008 vstopile v stanovanje, so naletele na pretresljiv prizor. V naslanjaču pred starinskim televizorjem, s skodelico čaja ob sebi, je sedela Hedviga mumificirana skozi čas. Okoli nje se je življenje ustavilo. Prah je prekril predmete, pomivalno korito je bilo še vedno polno posode iz šestdesetih let, pohištvo je škripalo pod težo pozabe. Stanovanje je postalo kapsula preteklosti, nemi pričevalec usode.
Naravna mumifikacija telesa je bila posledica popolnoma zaprtega prostora. Okna niso bila odprta desetletja, vonji so izginili. Nihče ni spraševal po Hedvigi. Leta, celo desetletja, ni prispelo niti pismo, niti telefonski klic, niti obisk socialne službe.
Kdo je bila Hedviga Golik?
Podatki o Hedvigi so skopi, znano pa je, da je bila rojena konec leta 1920. Nikoli ni bila posebej vključena v skupnost. Živela je tiho, umaknjeno, brez vzbujanja pozornosti, računi pa so bili plačani – domnevno jih ni poravnavala ona sama. Sčasoma so celo sosedje pozabili njen obraz. Omeniti velja, da se v poročilih o tem dogodku pojavljajo nekatera nasprotujoča si dejstva. In sicer glede njene starosti, poklica, plačevanja računov, zdravstvenega stanja in podobno.
Tako je Jutarnji poročal leta 2008
Razlog, zakaj je bila Hedviga Golik pozabljena – njen truplo so našli 35 let po njeni smrti v stanovanju na Medveščaku –, je najverjetneje spor med stanovalci glede tega, komu bo pripadlo njeno stanovanje. Kot smo izvedeli, so stanovalci že leta 1981 skupaj odplačali kredit svoje sosede, od takrat pa traja njihov boj za lastništvo nad razpadajočim podstrešnim stanovanjem, velikim komaj 18 kvadratnih metrov. Izginotje Hedvige Golik nikoli ni bilo prijavljeno policiji, vendar smo neuradno izvedeli, da je bila v začetku sedemdesetih let sprožena iskalna akcija po celotni Jugoslaviji.
Eden od dobro obveščenih stanovalcev stavbe na naslovu Medveščak 77, ki je želel ostati anonimen, je potrdil nesoglasja med približno desetimi sosedi. "Pred 27 leti so stanovalci skupaj odplačali kredit za Hedvigino stanovanje, od takrat pa vsak meni, da ima pravico vsaj do kvadratnega metra njenega doma. Spori med sosedi so nenehno prelagali vstop v majhno podstrešno stanovanje in če se pred nekaj dnevi ne bi pojavila potreba po etažiranju stavbe, njena smrt verjetno še dolgo ne bi bila odkrita," je povedal.
Zadnjič je nekdo poskušal vstopiti v stanovanje leta 1998. Avtor ročno napisanega sporočila na Hedviginih vratih pa ni bil Mestni urad Zagreb, kot piše v podpisu, temveč eden izmed stanovalcev stavbe. Na zapečatenih vratih je bilo sporočilo, na katerem je pisalo, da je Golikova izgubila lastništvo ter da stanovalci do razrešitve lastniških pravic ne morejo razpolagati s stanovanjem.
"Tudi pred desetimi leti smo poskušali vstopiti v stanovanje. A spet so prevladali spori med sosedi. Takrat se je na vratih pojavilo to sporočilo. Pri mestni upravi smo preverjali, kdo je njegov avtor, kasneje pa smo ugotovili, da gre za enega izmed sosedov," je povedal vir.
Agencijska novica iz leta 2008
Razpadlo truplo Hedvige Golik (84) z Reke, nekdanje medicinske sestre iz Zdravstvenega doma Trešnjevka, so v ponedeljek okoli 16.30 našli na postelji v spalnici stanovanja na naslovu Ulica Medveščak 77. Sosedje so jo nazadnje videli – ne več in ne manj – kot sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Šokanten prizor trupla z razkrojnimi spremembami so odkrili trije predstavniki stanovalcev stavbe, ki so z nasilnim vdorom vstopili v Hedvigino majhno stanovanje, veliko 13 kvadratnih metrov, da bi rešili vprašanje lastništva in etažiranja stavbe. "Že leta 1991 sem pisal krajevni skupnosti in prijavil, da je stanovanje, torej sušilnica, že takrat bilo zapuščeno, a nihče ni reagiral."
Trojica je od šoka zbežala iz stanovanja in poklicala policijo. Da bi lahko nemoteno opravili ogled kraja dogodka in delo forenzikov, pa so morali zaposleni Zavoda za javno zdravstvo najprej dezinficirati stanovanje.
"Hedviga je živela v stanovanju nad menoj in zadnjič sem jo videla leta 1963, ko je bil moj sin star dve leti. Takrat so po njo prišli neki trije mladeniči, ona pa je, ker je bila bolna, večkrat omenjala, da bo nekam odpotovala. Govorila je o prijateljih v Makedoniji, govorilo se je tudi o Rusiji. Slišala sem pogovor z mladeniči, katerim je rekla, da je stanovanje od vojne komande Beograd in da tukaj nič ne štima. Bilo mi je čudno, da je ni več," je povedala vitalna 85-letna Katica Carić, najstarejša stanovalka stavbe, ki zdaj svoje starostne dni preživlja v bližnjem domu za starejše.
Postavlja se vprašanje, kako je mogoče, da te osebe nihče v vseh teh letih, celo desetletjih, ni pogrešal ali prijavil njenega izginotja, medtem pa so nekatere račune, recimo za elektriko, plačevali stanovalci iz sredstev hišnega sveta.