Na Japonskem milijon mladih trpi za motnjo, imenovano hikikomori (tisti, ki se umika). Gre za posameznike, ki se na neki točki odločijo umakniti iz družbe in večino časa preživijo v svojih sobah, izolacija pa lahko traja več let. Podoben pojav se v zadnjih letih dogaja tudi v Italiji, kjer ocenjujejo, da je primerov okoli 200.000.

"Ocenjuje se, da je med 50.000 in 70.000 otrok v prvi fazi, v obdobju, ko se začnejo umikati iz socialnih stikov. Sledi druga faza, opustitev šolanja. Zabeležili pa so tudi veliko primerov tretje faze, ko se otrok popolnoma zapre v svojo sobo in prekine stike celo s starši, ki z njim ne morejo več vzpostaviti komunikacije. Skupno to pomeni približno dvesto tisoč primerov," je za časnik Corriere della Sera pojasnil psiholog Marco Crepaldi, ki se podrobno ukvarja s tem pojavom, ki močno zaznamuje življenja številnih mladostnikov in njihovih družin.

Po njegovih besedah se težave pogosto začnejo z izpolnjevanjem šolskih obveznosti. Otroci začnejo kazati odpor, včasih zavračajo obiskovanje pouka, nato pa se postopoma umaknejo tudi iz športa, druženja s prijatelji in drugih dejavnosti. Največja nevarnost je, da stres, povezan s tesnobo in strahom pred primerjanjem z vrstniki, vodi v izgorelost ter izgubo motivacije, kar na koncu privede do opustitve šolanja. Hikikomori pa pogosto zanikajo, da imajo težave, kar še dodatno zmede učitelje in starše.

V drugi fazi otrok šole sploh ne obiskuje več. "Takrat se pogosto delajo napake, na primer izključitev interneta ali grožnje, da se mora vrniti v šolo. Namesto pritiskov bi morali skupaj s šolo pripraviti prilagojen učni načrt, ki otroku omogoča, da si ponovno najde mesto v okolju, ki ga doživlja kot izčrpavajoče in stresno, pogosto zaradi nasilja ali pritiska glede ocen," opozarja Crepaldi. Kot najtežjo označuje tretjo fazo: "To je trenutek, ko se odnos med starši in otrokom popolnoma poruši. Starši postanejo vir socialne tesnobe, enako kot družba. Bežim iz šole, ker me spravlja v tesnobo, bežim od staršev, ker jo povzročajo tudi oni. Ko otrok več ne zapusti spalnice, imajo starši zelo malo možnosti za ukrepanje. Zato smo po vsej Italiji ustanovili skupine za samopomoč staršem, da jim pomagamo ponovno zgraditi ta nujno potreben odnos."

Na pojav se navezuje tudi knjiga Jonathana Haidta Tesnobna generacija, ki razširjeno tesnobo povezuje z razmahom pametnih telefonov. Crepaldi poudarja, da raziskave jasno dokazujejo njihov vpliv na povečanje socialne tesnobe, ki ustvarja začaran krog: bolj kot se mladi umikajo, večji postaja njihov strah, ta pa jih še bolj uničuje. Po njegovem mnenju bi bilo nujno postopno omejevati uporabo pametnih telefonov in uvesti digitalno izobraževanje, vendar se to sooča z interesi velikih multinacionalk, ki želijo otroke ohraniti odvisne od teh naprav.

Po podatkih so tri države z največ primeri hikikomorija Japonska, Južna Koreja in Italija, ki imajo skupno še eno značilnost in to je močan upad rodnosti. "Manj otrok pomeni večji pritisk na starše, ki si jih želijo čim bolj zaščititi. Hikikomori je pravzaprav neuspeh v prehodu iz adolescence v odraslost. Eden prvih psihiatrov, ki je ta pojav raziskoval na Japonskem, Tamaki Saito, je svojo knjigo pomenljivo naslovil Neskončna adolescenca. Hikikomori so mladi, ki ne morejo odrasti – ne morejo delati, ne morejo se ločiti od staršev, saj so z njimi razvili premočno vez, ki je ne znajo prekiniti. Preveč zaščitniški in vsiljivi starši pa dodatno ovirajo proces oblikovanja samostojne identitete," pojasnjuje Crepaldi.

Strokovnjaki poudarjajo, da hikikomorija ne najdemo v revnejših državah. Gre za pojav, ki je mogoč le v bogatih družbah, kjer lahko družine ali država zagotovijo materialno varnost tudi takrat, ko posameznik ne dela. Mladi se umikajo iz družbe, ki jo doživljajo kot prepolno nasilja, političnih napetosti, podnebnih sprememb in negativnih medijskih sporočil. Večino informacij dobivajo s socialnih omrežij, kjer prevladujejo zastrašujoče in pesimistične novice. Široko razširjen je tudi pojav t. i. doomscrollinga, kompulzivnega iskanja novic, ki povzročajo stres. To pri mladih ustvarja občutek brezupa in izgubo smisla. Hikikomori so pogosto prepričani, da družbe ni mogoče spremeniti in da je obsojena na propad, zato menijo, da je vsak trud zaman.

Mladostniki, ki se soočajo s to motnjo, običajno živijo v obrnjenem ritmu spanja: večino dneva prespijo, ponoči pa ostajajo budni. Takrat igrajo videoigre, brskajo po spletu ali spremljajo družbena omrežja, pogosto pa se izogibajo celo stikom s starši, saj se bojijo vprašanj o prihodnosti. "Ko se zbudijo, takoj začnejo igrati igre, gledati serije ali brskati po internetu. Videoigre so zanje način sproščanja jeze, stresa in frustracij. V nekaterih primerih se frustracija spremeni celo v nasilje nad starši – sprva verbalno, včasih tudi fizično. Hikikomori pogosto zanikajo, da imajo težave in so celo ponosni na svoj način življenja. Nekateri ohranijo vsaj stik s starši pri obrokih, drugi svoje sobe ne zapustijo nikoli. Veliko jih spi več kot deset ur na dan, kar je pogosto povezano z depresijo. Vse to so načini, kako se izogniti razmišljanju o prihodnosti. Hikikomori je ne vidijo in če nanjo pomislijo, se počutijo še slabše," je sklenil Crepaldi.